Oznanila št. 9, leto XLIX

16. 4. – nedelja Božjega usmiljenja: Apd 2, 42 – 47 / Ps 118 / 1 Pet 1, 3 – 9 / Jn 20, 19 – 31
23. 4. – 3. velikonočna nedelja: Apd 2,14. 22 – 28 / Ps 16 / 1 Pet 1, 17 – 21 /Lk 24, 13 – 35
30. 4. – 4. velikonočna nedelja: Apd 2, 14a. 36 – 41 / Ps 23 / 1 Pet 2, 20b – 25 / Jn 10, 1 – 10

16. 4. – nedelja Božjega usmiljenja

Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«

Po Jezusovem naročilu sv. Faustini se je preimenovala bela nedelja v nedeljo Božjega usmiljenja. Božja beseda je ostala ista, ki je rezervirane za 'nejevernega ' Tomaža. Pač – vsi smo vsaj po malem 'nejeverni'. Žal imam občutek, da ni tako majhno število naših kristjanov dosti bolj nejevernih, kot si sami mislijo.

Za kaj gre? Če se samo spomnimo naše letošnje prve procesije in velikonočnega ponedeljka. Res je pisalo, da bo ob 7.00. Res je tudi, da sem na cvetno nedeljo in ves veliki teden pri vsaki sv. maši in pri vseh žegnih opozarjal, da bo procesija ob 6.30. Torej 17 X sem opozoril na uro procesije in lepo vabil, da bi se je udeležili v čim večjem številu, kar bi moralo po dveh letih prepovedi biti še bolj zaželeno. Če bi nas kdo opazoval, bi se verjetno precej zamislil!?

Podobno se je obnašal apostol Tomaž. Desetim apostolom in še komu ni verjel, ampak zahteval osebni otip Njegovih ran. Le kaj bi moral nam dati za otipati? Po eni strani velika gorečnost in stroga pravila, ki jih je omehčal koncil že pred 60. leti. Ko pa je treba priti skupaj, da bi čimbolj dostojno počastili vstalega Zveličarja, si takoj najdemo vsak svoj alibi in vsak svoj prav. Bog se nas usmili. Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«(Lk 20,31).

23. 4. – 3. velikonočna nedelja

In glej, prav tisti dan sta dva izmed njih potovala v vas, ki se imenuje Emavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jeruzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleopa, mu je odgovoril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji izročili v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi. Nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.« In on jima je rekel: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?« Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih. Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so, da je bil Gospod resnično obujen in se prikazal Simonu. Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.

Ta odlomek je model za sinodo, ki jo živimo že tretje leto. Na dan vstajenja je zavladala popolna zmeda, ko so žene sporočile, da je grob prazen, vendar angeli pravijo, da Gospod živi… Sedanji čas je še bolj zmeden, ker se v novem tisočletju vse nekako spreminja. Imamo polna ušesa raznih novotarij in starih zablod ter nečednosti. Papež nas je že davno pozval na pot po dva in dva, da bi se nam lahko pridružil vstali Gospod. Le On nam lahko avtentično 'odpre – razloži Pismo'. Verjetno se preveč togo držimo starih navad in izročil, ki so takrat bila ustrezna. Sedaj se v nekaj letih spreminjajo pogoji. Na deželi nas je ostalo kritično malo. To nas žene v aktivizem na tistih področjih, kjer smo nekako najbolj doma. Žal bo treba nekatere stvari izpustiti iz rok in se lotiti tistega, kar resnično šteje.

Ravno to je predmet sinode, da resno premislimo, kaj je tisto, kar nam je potrebno obdržati, morda celo uvesti na novo in kar bomo morali pustiti zgodovini, kot ne obvladljivo. Predvsem nas razmere silijo, da postanemo resnično odgovorni za naš obstoj tako materialni, kot duhovni. Posvetimo predvsem, kako naj obdržimo svojo vero in jo prenesemo na mlade. Porabniški svet je opremljen z mnogimi reklamami in nam ponuja raznih 'koristnih' reči, za katere nikoli nimamo dovolj denarja. Tudi šola zaposluje otroke in starše z dodatnimi ponudbami, da je verouk izrinilo na najslabši termin petek po pouku, ko ni volje niti moči, da bi še kaj spravili v utrujeno glavo, kaj šele v srce …

Zmanjkuje nam časa za molitev in predvsem obisk nedeljske sv. maše. Zato smo oboje združili, da bo na nedeljo najprej verouk in nato še sv. maša, kar spet ene zelo moti. Če na nedeljo ni časa za obisk sv. maše, je vera na kritični preizkušnji. Pred 50 leti sem ugotovil, da sam ne morem obvladati 4 metrske deske, sem zaposlil pomočnika. Ko sem spoznal, da me Gospod želi v svoji službi, sem delavnico prepustil delavcem in šel v duhovništvo. Ker delavci niso mogli delavnice obdržati, so si našli službo. Jaz sem končno pristal v poljanski dolini. Včasih je bilo res kritično in naporno, vendar nisem niti za trenutek postavil vere na tehtnico. Vem, da nisem ne vem kakšen karizmatični duhovnik, vendar z Božjo pomočjo in Vašo potrpežljivostjo nekako gre.

Ne smemo predolgo odlašati. Vse iskreno vabim, da strnemo vrste in naj vsak prispeva tisto, kar najbolj obvlada in zmore. Že v prejšnjih Oznanilih sem povabil, da se zavzemimo za to našo dolino, dokler sem še med vami. (28. 3. smo v Veliki nedelji zakopali bivšega kaplana in župnika v Semiču p. Jankota Štamparja. V soboto 15. 4. bivšega kaplana v Semiču in bivšega župnika v Podzemlju, sedaj v Brusnicah g. Lojzeta Brceta). Ko boste mene zakopali, bo moral nekdo hoditi iz Črnomlja, kar bo zadeve zelo spremenilo in otežilo. Zato se moramo okrepiti, da boste tudi takrat zmogli. Največjo kondicijo pa si bomo pridobili, če se bomo čim bolj redno udeleževali lomljenja kruha – svete maše.

Kako je bilo na sestanku staršev otrok, ki obiskujejo verouk?

Udeležba je bila slaba, kar dodatno kaže, da je verouk krizi.

Vsem otrokom sem dal v roke Oznanila, kjer je bilo vabilo na sestanek. Napisal sem tudi, kako stvari vidim in kako bi jih kazalo urediti. Predlog, da bi ga imeli na soboto zjutraj je z večine bil neprimeren, ker imajo družine svoje sobotne dejavnosti.

Nato je prišel predlog s strani staršev, naj bo verouk ob nedeljah uro pred sv. mašo. Naknadno sem se odločil, da bomo pričeli s starejšo skupino 8.45 do 9.15 in nato mlajši 9.15 – 9. 45. Potem se bomo pripravili na skupno sv. mašo. Po sv. maši se bomo še, kot običajno pomenili z naj mlajšimi. Tistim, ki jim niti to ne ustreza svetujem, naj povprašajo, kako je drugod, če res ni treba iti ob nedeljah k sv. maši…

Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

Spored sv. maš in bogoslužja

22. 4. ob 17.00 – Jurjevo žegnanje v Dolu: Že škof msgr. Andrej Glavan je ukazal, naj ne množimo sv. maš na nedeljo, da se v farni cerkvi zbere čim več vernikov. Zato bomo sv. Jurija proslavili dan pred praznikom. Lepo povabljeni. Sv. Jurij je premagal zmaja. To je tista kača, ki je zapeljala Evo v raju in zapletla v greh tudi Adama. Čeprav je Jezus s smrtjo na križu strl glavo kači – Hudemu duhu, smo še vedno zelo dovzetni za hudičeve spletke, ki nas vodijo v grehe. Sv. Jurij je dal življenje za vero. Sedaj nam lahko izprosi moči za boj z zlom.

Zahvale: Iskreno se zahvalim vsem, ki ste vztrajalo 40 dni brez alkohola iz solidarnosti s tistimi, ki imajo zaradi čezmernega pitja osebne probleme, zlasti še z njihovimi družinami.
Hvala vsem, ki ste v postnem času opravili sv. spoved in se duhovno poglobili v premišljevanju Jezusovega trpljenja in redni molitvi.
Hvala vsem, ki ste na cvetno nedeljo prišli z otroci k blagoslovu in sv. maši.
Hvala vsem, ki ste prisostvovali pri obredih velikega tedna in asistirali župniku.
Hvala vsem, ki ste se udeležili procesije in nosili potrebno opremo.
Hvala pevkam in pevcem, ki ste se po svojih močeh trudili, da smo po svojih trenutnih zmožnosti Jezusa pospremili od Božjega groba po trgu v farno cerkev.
Hvala tudi vsem, ki ste prispevali svoj materialni in denarni dar za potrebe župnije

V aprilu skrbijo za urejenost cerkve in kapel Dol in Prelesje. V maju so na vrsti Sodevci.