Št. 17, 10. agust 2008, leto XXXIV

10. 8. – 19. navadna nedelja: 1 Kor 19, 9a. 11 – 13 / Ps 85 / Rim 9, 1 – 5 / Mt 14, 22 – 33
15. 8 – Marijino vnebovzetje: Raz 11, 19. a / Ps 45 / 1 Kor 15, 20 – 26 / Lk 1, 39 – 56
17. 8. – 20. navadna nedelja: Iz 56, 1. 6 – 7 / Ps 67 / Rim 11, 13 – 15. 29 – 32 / Mt 15, 21 – 28
24. 8. – 21. navadna nedelja: Iz 22, 19 – 23 / Ps 138 / Rim 11, 33 – 36 / Mt 16, 13 – 20

10. 8. – 19. navadna nedelja – Jezus hodi po vodi

In takoj je primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpustil množice. In ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. Čoln pa se je medtem oddaljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovoril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvomil?« In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično si Božji Sin.« (Mt 14, 22 – 33).

Pred nekaj dnevih smo obhajali praznik Jezusove spremenitve na gori. Tisto je bilo podnevi in na samem, ko se jim je Jezus spremenil pred očmi. V istem trenutku sta se mu pridružila še Mojzes in Elija. Takrat se trije izbrani apostoli niso prestrašili ampak zmedli. Današnji dogodek pa se je zgodil v drugačnih okoliščinah. Sedaj je tema in učenci plujejo sami v čolnu po viharnem jezeru. Ko ga zagledajo se strah samo poveča, da zavpijejo. On pa: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« To Petra opogumi, da ga prosi, naj ga povabi k sebi. On spet. »Pridi!« Šlo je, dokler ni začutil nevarnosti za seboj. Ko se je spet ustrašil, se je začel pogrezati v vodo, da zakriči: »Gospod, reši me!« Jezus ga postavi nazaj v čoln in zamrmra: »Malovernež, zakaj si podvomil?« Sedaj se apostoli poklonijo in izpovejo: »Resnično si Božji Sin.«

Pouk tega dogodka je dokaj jasen. Jezus vedno drži besedo in z njim se resnično ne rabimo bati. On ni prikazen ali pošast, ampak naš ljubeči brat ter odrešenik, ki zmore prav vse, zato mu lahko povsem zaupamo.

15. 8. MARIJINO VNEBOVZETJE

In Marija je rekla:
»Moja duša poveličuje Gospoda
in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku,
kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.
Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,
kajti velike reči mi je storil Mogočni
in njegovo ime je sveto.
Njegovo usmiljenje je iz roda v rod
nad njimi, ki se ga bojijo.
Moč je pokazal s svojo roko,
razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca.
Mogočne je vrgel s prestolov
in povišal je nizke.
Lačne je napolnil z dobrotami
in bogate je odpustil prazne.
Zavzel se je za svojega služabnika Izraela
in se spomnil usmiljenja,
kakor je govoril našim očetom:
Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.« (Lk 1, 46 – 55).

Za to Marijino hvalnico običajno rabimo Latinko besedo Magnificat. Strokovnjaki so mnenja, da je to najlepša taka pesnitev v vsej svetovni književnosti.

Pustimo znanost in umetnost in se oklenimo vere.

Marija je že ob oznanjenju začutila nedoumljivo srečo, ki ji jo je Bog izkazal, ko jo je izbral za Odrešenikovo Mamo. Zato je hitela v gore na Judovem k tisti, ki je bila takrat edina sposobna razumeti njeno veselje.

Kmalu pa se je pričel tudi Marijin križev pot, ki je trajal vse do preselitve v nebesa. Šele v Nebesih pa je Marija doživela vso tisto slavo in čast, ko jo troedini Bog povzdignil nad angele in okronal za kraljico nebes in zemlje.

Sedaj je v nebesih in posreduje za nas, da bi sledili njenemu Sinu in stopali po poti odrešenja. Ona je bila že ob spočetju obvarovana izvirnega greha, kar ji je omogočilo vse življenje preživeti v tesni povezanosti z Bogom. Nam pa svetuje, naj se greha izogibamo in kadar pademo vanj, čim prej poiščemo pomoč pri sv. spovedi. Naj nam ne bo nerodno še manj pa odveč redno poklekniti pred božje usmiljenje in priznati svoje zmote in zablode, da se nas Jezus lahko usmili in nam podeli odpuščanje ter mir v duši. Le tisti, ki v resnici uživa dušni mir, lahko z Marijo ponavlja: »Moja duša poveličuje Gospoda…

Pa kaj naj še pišem. Tudi mi pohitimo k Zagozdački Mariji in z njo iz srca zapojmo svojo skupno hvalnico Gospodu našemu Rešitelju za velike reči, ki nam jih je naklonil in dal možnost narediti!! Pa kaj naj še pišem. Tudi mi pohitimo k Zagozdački Mariji in z njo iz srca zapojmo svojo skupno hvalnico Gospodu našemu Rešitelju za velike reči, ki nam jih je naklonil in dal možnost narediti!!

17. 8. – 20 navadna nedelja – vera kanaanske žene

Jezus je odšel od tam in se umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo demoni.« Vendar ji ni odgovoril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« Odgovoril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovoril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovoril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro. (Mt 15, 21 – 289).

Na prvi pogled je zadeva malo groba. Žena vpije za njimi, ko ga učenci prosijo, se obregne, da je poslan samo k domačim vernikom. Tudi, ko ga ona prosi, se izgovarja, da imajo otroci prednost pred psi. Toda žena se ne da odgnati in pove, da je zadovoljna tudi drobtinico.

Ravno to je čakal. Hotel je, da bi vsi slišali, kako močno vero ima ta preprosta poganska mama. Ljubila je svojo hčerko, ki ji 'ni bilo pomoči'. Samo ON ji lahko pomaga. To je bila zadnja in edina možnost. Zato se ni dala odgnati niti zmesti, ko se je Jezus malo poigral z njo. Končno je slišala prave besede, ki bi jih bil vesel vsak izmed nas: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!«

Zato je šlo. Jezus je nam pripravil lepo katehezo, kako moramo biti vztrajni in hkrati ponižni – skromni. Bog nikogar ne skuša čez mero. Zlasti si ne želi naše nesreče. Ravno obratno, ko nas nesreča doleti, kar je dokaj pogosto včasih pa tudi zelo huda zadeva, želi, da se obrnemo nanj. Najbolje se mu je v naprej zahvaliti, da nas je našel vredne te preizkušnje, ker vemo, da bo iz nje zraslo nekaj novega in koristnega. Seveda je težko razumeti te paradokse. Češ Bog najprej človeka dodobra kaznuje, potem pa se ga usmili. Ne gre za 'nezasluženo' kazen, ampak za preizkušnjo naše potrpežljivosti in trdnosti vere.

Ne bojmo se Boga, da nam bo poslal kaj takega, kar bi nam bilo v škodo… Res pa je, da smo včasih zelo trdovratni in dobesedno zablokirani, ko se nas Bog loti, da bi nas obrnil k sebi. Tako se morajo neprijetnosti množiti do tiste mere, ko trma popusti.

'Župnik polnoleten': 14. 8. bo izteklo 18 let, kar sem prišel za župnika poljanskega, torej bom postal polnoleten. Ne vem, kaj se zdi Vam, dragi farani, meni je minilo zelo hitro. Res sem imel štiri bolniške dopuste po nekaj mesecev, ostalo pa je potekalo med cerkvijo in delavnico. Posebno, ko hočeš nekaj dokončati do roka – do nekega praznika (jaslice, opremo cerkve…) čas zelo hitro mine, ravno tako, ko je treba plačati račune. Resnično sem Vam hvaležen, da ste me tako dolgo prenašali in mi pomagali. Upam, da nam je ostalo še kaj časa, da nadaljujemo zastavljeno.

Spored sv. maš in bogoslužja

15. 8. ob 10.00 - Zagozdac žegnanje: Ko smo pred 18. leti prvič skupaj obhajali žegnanje v Zagozdacu sem bil med praznično sv. maši umeščen za župnika v Starem trgu in Spodnjem logu ter Nemški Loki. Od takrat se je zgodilo marsikaj. Če nam bo sreča mila, nam bo morda le uspelo do 15. 8 zmontirati nove hrastove klopi in tisto kar sodi v prezbiterij, torej oltar, ambon in sedež za župnika. Stvar se res že dolgo vleče, saj je že g. Rajk pripravil les za klopi. Ker nisem utegnil in les res ni bil primeren za tako veliko delo, se je zadeva zavlekla do sedaj. Večino lesa sem porabil za razne manjše zadeve. Pred leti so domačini pripravili resnično zadosti materiala, da se je iz njega dalo izbrati les za kar lepe klopi ter ostalo opremo.

Dejstvo pa je, da smo se z to silno hrastovino dodobra na mučili in najedli prahu. Sedaj gredo dela h koncu. Če je božja volja, bomo na praznik Marijinega vnebovzetja blagoslovili.

Resnično lepo vabljeni na ta srečen dogodek. Prinesite tudi kaj za v OFER. Prav je, da vsi farani prispevate za delo in ostali material, lak in itison za tapeciranje. Nikar naj kdo ne zamahne z roko, češ, saj je to v Zagozdacu. To je naša skupna Marijina cerkev, ki mora biti prav vsakemu pri srcu. Za orientacijo. V Stopičah so spomladi zamenjali samo klopi in delo je stalo 16.000 €.

PREDVSEM BI SE RAD ZAHVALIL DOMAČINOM, NAŠIM FANTOM IN MIZARSTVU ŠTERK IZ VIMOLJA. Bog Vam vem povrni dobri ljudje, upam, da se tudi mene usmili.

V avgustu skrbijo za cvetje v farni cerkvi Kovača vas i Paka.