Oznanila št. 14, 24. 6. 2012, leto XXXVIII

24. 6. – rojstvo Janeza Krstnika: Iz 49, 1 – 6 / Ps 39 / Apd 13, 22 – 26 / Lk 1, 57 – 66. 80
1. 7. – 13. navadna nedelja: Mdr 1, 13-15; 2, 23-24 / Ps 30 / 2 Kor 8, 13- 15 / Mr 5, 21 – 43
8. 7. – 14. navadna nedelja: Ezk 2, 2 – 5 / Ps 123 / 2 Kor 12, 7 – 10 / Mr 6, 1 – 6

24. 6. ROJSTVO JANEZA KRSTNIKA

Elizabeti se je dopolnil čas poroda. Rodila je sina. Ko so njeni sosedje in sorodniki slišali, da ji je Gospod izkazal veliko usmiljenje, so se z njo veselili. Osmi dan so prišli dete obrezat. Po očetu so mu hoteli dati ime Zaharija, toda njegova mati je spregovorila in rekla: »Nikakor, temveč Janez mu bo ime.« Oni pa so ji rekli: »Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki bi mu bilo takó ime.« Z znamenji so spraševali njegovega očeta, kako bi ga hotel imenovati. Zahteval je deščico in zapisal: »Janez je njegovo ime.« In vsi so se začudili. Njemu pa so se takoj razvezala usta in jezik, in je spet govoril ter slavil Boga. Vse njihove sosede je obšel strah in po vsem judejskem gričevju se je govorilo o vseh teh rečeh. In vsi, ki so zanje slišali, so si jih vtisnili v svoje srce in govorili: »Kaj neki bo ta otrok?« Gospodova roka je bila namreč z njim. (Lk 1, 57 – 66).

Z dokaj veliko gotovostjo lahko predvidevamo, da je bila v Trgu najprej zgrajena romanska cerkev sv. Janeza Krstnika. Ob gradni sedanje pa je ostala brez prezbiterija pa tudi od prvotnega zavetnika ni ostalo nobene sledi. Po skoraj štirih stoletjih lahko ponovno opravimo slovesno žegnanje v čast našemu prvotnemu zavetniku sv. Janezu Krstniku. Veselje je toliko večje, ker slovesni praznik sovpada ravno z 12. navadna nedeljo. Res se tega lahko opravičeno veselimo. Bolj važno pa je, da imamo tako lep bogoslužni prostor, ki je po zimi topel in po leti hladen. V njem je lepo govoriti moliti pa tudi peti. Ampak raje prisluhnimo svetniku.

Že ob oznanjenju ga je nadangel Gabriel imenoval »Janez«. Ravno tako je vztrajala Elizabeta in nazadnje je oče Zaharija napisal: »Janez je njegovo ime«. Tako je bil 'neverni oče' odrešen devet mesečne kazni 'gluhonemnosti', ki je bila zanj tudi znamenje, da Bog misli resno. Ime Janez v svetopisemskem jeziku pomeni, da se Bog sklanja k nam grešnim ljudem in nas dviga k sebi. Prisotni ob oznanjenju, nosečnosti in pri podelitvi imena so se čudili ter spraševali, kaj neki bo iz tega otroka. Vsem je bilo očitno, da je z njim Božje roka. In bilo je res nekaj velikega. Postal je glasnik prihajajočega Odrešenika. Sodobnikom je brez dlake na jeziku naravnost povedal, kaj jim je storiti, da bi Mesija prišel med svoje zažele.

Prva zadeva je bil splošni klic k spreobrnjenju. Potem je odgovarjal na vprašanja raznih stanov in skupin. Bil je odkrit in jasen ter nepopustljiv….. Ker smo ravno pred praznikom državnosti, si malo pobližje poglejmo njegovo poslanstvo. Množicam in zlasti farizejem je naravnost rekel 'gadja zalega' … naj vendar obrodijo vreden sad spreobrnjenja, da ubežijo prihodnji kazni. Vsem je govoril, naj delijo obleko in hrano z tistimi, ki so v pomanjkanju. Cestninarjem je dejal, naj ne terjajo več, kot je določeno. Vojakom, naj bodo zadovoljni s plačo in naj ne delajo sile ljudem. Tisti, ki so zadevo razumeli in vzeli resno so se mu dali krstiti. Tako je dobil še dodatno ime Krstnik.. O sebi pa je jasno povedal, da ni prerok ne Mesija, ampak njegov predhodnik in glas, ki je že v davni preteklosti ukazal naj v puščavi pripravijo pot za izvoljeno ljudstvo….

Vse to je tako zelo sodobno in napisano oziroma ponujeno nam. Država in dru-žba z nami kristjani vred je v veliki krizi. Janezovi nasveti so kakor nalašč, le sprejeti jih je treba in čim bolj natančno uresničevati. Vodilni zopet preskušajo našo potrpežljivost s proslavo dneva državnosti, kakor, da nimamo že drugih skrbi zadosti.

Res bodimo hvaležni Bogu in tistim, ki so nam pomagali urediti kapelo tako aktualnemu svetniku. Praznujmo v vsej predanosti, da nam pomaga na proti, do končnega uspeha - to je sprejeti Evangelij in uresničiti v konkretnem življenju.

1. 7. – 13. navadna nedelja - da čudeža

Ko se je Jezus prepeljal s čolnom spet na drugo stran, se je zbrala pri njem velika množica. Bil je pri jezeru. Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jaír po imenu. Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam in ga zelo prosil, rekoč: »Z mojo hčerko je zelo hudo. Pridi in položi roke nanjo, da ozdravi in ostane pri življenju!« In odšel je z njim.
Za njim se je odpravila velika množica in pritiskala nanj. V njej je bila tudi žena, ki je že dvanajst let krvavela. Veliko je pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak je bilo z njo celo slabše. Slišala je za Jezusa. Med množico se mu je približala od zadaj in se dotaknila njegove obleke. Rekla je namreč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« In v hipu se ji je ustavila kri in v telesu je začutila, da je ozdravljena nadloge. Jezus je v sebi zaznal, da je šla moč iz njega. Takoj se je obrnil v množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Njegovi učenci so mu govorili: »Saj vidiš, kako množica pritiska nate, pa praviš: ›Kdo se me je dotaknil?‹« Oziral se je okrog, da bi videl tisto, ki je to storila. Ker je žena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa preplašena trepetaje pristopila, se vrgla predenj in mu povedala vso resnico. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!«
Ko je še govoril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jaíru: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?« Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« In nikomur ni dovolil, da bi šel z njim, razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu. Ko so prišli pred predstojnikovo hišo, je videl vrvež in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovali so se mu. On pa je vse odslovil in vzel s seboj očeta in mater deklice ter tiste, ki so bili z njim, in stopil tja, kjer je bila deklica. Deklico je prijel za roko in ji rekel: »Talíta kum,« kar v prevodu pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!« Deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Od začudenja so bili vsi iz sebe. On pa jim je strogo naročil, naj tega nihče ne izve, in je velel, naj ji dajo jesti. (Mr 5, 21 - 43).

Odlomek posreduje dvojni čudež. Načelnik shodnice Jair Jezusa javno prosi, naj gre z njim in reši umirajočo hčer. Prav takrat pa se že 12 let bolna in obupana žena Jezusu tako približa, da bi ga prosila zase. Časa ni, ker mora Učitelj z obupanim očetom. Tako se odloči za dotik, ki bo vse pojasnil. Jezus začuti in zadevo uredi. Potem pa si vzame čas za 'nesmiselno vprašanje'. Učenci ga na to takoj zavzeto opozorijo. Češ vse se drenja okoli Tebe, Ti pa se sedaj sprašuješ o nekem bežnem dotiku. Toda ona, ki si je drznila dotik v katerem je bilo njena vsa nesreča in vera v še zadnjo možnost, se zgrudi in vse prizna. On jo pomiri in potolaži. Njen dotik ni 'kraja Jezusove moči' ampak izraz vere, ki jo je rešila…

Toda. Ta zadržek, je Jezusa zamudi, da je druga bolnica umrla. Koliko očitkov bi bila deležna ta predrznica, ki je zadržala Gospoda v ključnem trenutku?! Vendar Gospod ve kaj dela in hoče vernemu predstojniku shodnice dati še več. Njegovo vero hoče še bolj potrditi. »Ne boj se, samó veruj!« Spotoma je razpustil množico in 'zijala ter trobila', ki se tako rada zberejo ob mrliču. Domačim pa 'samo verujte!' Nato pristopi k ravno umrli deklici in ji ukaže. »Talita kum!« - »Deklica rečem ti, vstani!« Končno je bilo vse prav in vse na svojem mestu.

Iz tega dokaj dramatičnega dogajanje se moremo veliko naučiti. V prvi vrsti gre za trdno vero obeh prosilcev. Potem za Jezusovo razumevanje in takojšnje ukrepanje. Ne smemo prezreti niti dejstva, da se je žena drznila nekaj, da bi prihranila Gospodu čas in bi mogel pravočasno ukrepati drugje…

Jezus si od nas želi podobne vere. On itak vse ve v naprej, zato mu ni treba na dolgo in široko pojasnjevati, kako je z nami. Želi samo, da mu zaupamo in ga prosimo. Po drugi strani pa tudi želi in od nas zahteva, da zaupamo tudi takrat, ki 'ni več nobene rešitve'. On je vendar Odrešenik, ki mu ni nič nemogoče. Prav takrat, ko so izčrpane že skoraj vse možnosti, želi, da se mu zaupno približamo. Preizkušnje so po večini v službi našega napredovanj, da naredimo potreben korak naprej. Ne pozabljajmo tega, zlasti pa ne odganjajmo Gospoda, ko nam je najbolj potreben.

Gospod, odpri nam oči, da bi vedno videli bistvo in si vzeli dovolj časa …

Spored sv. maš in bogoslužja

Kako je bilo na Brezju? Zopet se nas je zbralo za naš kombi. Prišli smo pravočasno in bili lepo pričakani s strani redarjev in skavtov z vozičkom. Jaz sem spovedoval vse do koneco obhajila. Potem sem še srečal nekaj starih znancev in obiskal sestre redovnice, ki so bile v semenišču in se od tam dobro poznamo. One so sedaj v zasluženem pokoju pa so obiska zelo vesele. Postregla pa mi je sama sestra Nikolina, ki po radiu Ognjišče vsak dan svetuje, kako naj kaj skuhamo.

25. 6. – dan državnosti:
Hvala vsem, ki v molitve vključujete tudi našo mlado domovino. Končno jo imamo samo svojo. Žal so nas brezbrižnosti in zunanje okoliščine pritisnile v klavorno stanje. To je samo še dodatna spodbuda, da bi se za svojo domovino resnično zavzeli in pomagali z mislijo, molitvijo in dobrimi deli ter podprli prizadevanja za boljše čase.

12. do 14. 7. Jems Manjakal na Kureščku: To je že postalo tradicionalno druženje z izjemnim misijonarjem iz Indije. Letos bo žal manjkal oče Franc Špelič, ki je pred meseci umrl. Gre za resnično lepo priložnost poglobiti svojo vero in dati svoji duši nekaj sveže hrane. Upam, da bo meni uspelo iti prvi dan torej 12. 7. pa se mi lahko pridružite.

V juliju skrbijo za cvetje v farni cerkvi Radenci.