To je najstarejša cerkvica v župniji in datira v zgodnje 13. stoletje (tako meni akademik Emilijam Cevec). Prezbiterij je okrogel in spodaj ima več strelskih lin. Verjetno v baroku je cerkvica podaljšana za 2 metra in povišana za 1 m. Na severozahodnem oglu je vzidana kamnita krogla; spomin na turške čase. Zvonik je na preslico z dvema zvonovoma, ki sta zelo stara. Zvonik je bil podprt z dvema gredama. To pa je bilo zabito z deskami. Zaradi nestrokovnega letvanja, je vsak veter lahko premaknil slemenjake, da je streha po sredini zamakala. Tako je nosilno tramovje stropa zgnilo in smo strop ob obnovi povsem zamenjali. Prvotni zidovi so zunaj poslikani z značilnimi vetrnjicami. Notri pa so poslikave celo v treh slojih. Najstarejše so vetrnjice v več velikosti. To je še romansko. Iz gotike so samo barvni ornamenti, ki še niso prav preučeni. Po vrhu pa je v seiko tehniki bilo prav vse poslikano. V prezbiteriju sta simetrično ob ozkem romanskem oknu dva angela in na vsaki strani po dva zahodna Cerkvena očeta – Ambrož, Avguštin, Hironim in Gregor veliki. Na severni steni ladje je uprizorjen poklon sv. treh kraljev in na južni steni apostoli Pavel, Peter, Janez od drugih so ostali samo fragmenti. V prehodu ladje v prezbiterij je na severni strani upodobljen pekel, na južni pa nebesa. Žal je bila cerkev znotraj pobeljena, menda zaradi jožefinske grožnje, da bo podrta. Tako so ob dozidavi prebili štiri okna, kar je napravilo veliko škodo zlasti v ladji. Srednji kralj je povsem uničen. Ostala so samo kopita od konja, ki ga je verjetno jezdil. Tudi na južni steni je večina apostolov izgubljenih. Za obnovo se je zavzel slikar Maksim Sedej ml., ko je obiskal to zelo demografsko ogroženo vasico. Takoj je pričel slikati dve sliki Poljanska Marija in Slovenska Pieta, ki sta bili blagoslovljeni 16. 6. 1996. 1997 smo pričeli s skodlami pokrivati ladjo. 1998 je utrjen zvonik, cerkev v celoti pokrita in zunanjost obnovljena. Na god sv. Alojzija je upokojeni nadškof Alojzij Šuštar blagoslovil zunanjost in novi 'Slovenski križev pot', delo in dar umetnika Maksima Sedeja ml. Zelo pomemben datum je 22. in 25. april 1998, ko smo najprej našli in nato delno odkrili poslikave iz leta 1557. V letu 1999 smo odstranili oltar in podrli naknadno dograjen slavolok, da se je prišlo do slik, ki jih je zid zakrival. V naslednjih letih 2000 do 2002 so bile poslikave v celoti odkrite in zaščitene, sedaj bi jih treba samo še retuširati in delno rekonstruirati. Zataknilo pa se je pri denarju, ker država – ministrstvo za kulturo nekaj obljubi in nato išče vedno novih izgovorov za odlašanje. V oltarju je v niši sv. Vid, ob strani na konzolah pa dva svetnika, ki ju je težko določiti, ker nimata nič v rokah. Zaradi izjemno pomembnih starih poslikav, smo stari oltar, ki je bil prinešen od nekod drugod in je bil previsok ter bi povsem zakrival slike v prezbiteriju premestili na Kalvarijo. Sedejeve slike so sedaj nad Kovačo vasjo pri sv. Antonu. Ko bo vse gotovo, bomo Marijini podobi vrnili v Laze. Križev pot pa bo ostal pri Antonu, ali pojde v Zagozdac. Ko bo župnik utegnil bo naredil manjši oltarček – kupolo, ki bo na stebrih, da se bo lahko videlo poslikave na steni v ozadju.

Včasih je bila sv maša vsako 1. in 3. soboto. Ker pa je vas izgubile vse stalno bivajoče vernike, je sv. maša za Tri kralje, belo in Vidovo nedeljo. Po dogovoru pa še kakšno soboto. Ključ je pri župniku, Skenderju – nova hiša pri cesti - izposojevalnica čolnov in v kampu Konda Dol.

Prvotna cerkev je bila posvečena sv. Janezu Evangelistu. To so Turki z gradom vred požgali in podrli. Novo večjo cerkev so pozidali s pomočjo grofa v 18. stoletju. Na kamnitem portalu je latinski napis, ki služi tudi za letnico:

To je leto 1737. Cerkev je enoladijska in zelo velika za podružnico. Izstopa zelo velik in lep zlat oltar. V sredi je sv. Sebastijan, na levi sv, Fabjan in na desni sv. Janez Krstnik, zgoraj še sv. Jošt in verjetno sv. Miklavž. Na zelo stari pridižnici so upodobljeni Evangelisti, kar še edino spominja na prejšnjo cerkev sv. Janeza. To je namreč edina podoba sv. Janeza Evangelista. Pod stopnicami pridižnice sta na deske naslikani dve podobi evangelistov v bizantinskem slogu, kar je razen ruševin sv. Ilije na Graščici, edina priča in ostanek pravoslavja v naši dolini. Ravno tu v Predgradu je bila precejšnja skupina uskokov. Menda je Marija Terezija pravoslavje odločno zatrla. Ostalo je nekaj priimkov in narodna noša ter nekaj kol – plesov in pesmi. Od stranskih oltarjev so ostali samo kamniti podstavki z monolitnimi kamnitimi miznimi ploščami in podiji. Na levi je sedaj improviziran Marijin oltarček, ki ima vedno zalogo sveč. Dolga leta je na tem mestu vedrila Marija iz Zagozdaca. Na desni pa je našel zatočišče oltar sv. Jurija iz Dola, ki je že v obnovi. V zvoniku sta dva železna precej težka zvona. Po II. sv. vojni je bila obnova prepovedana in skodlasta streha je dobesedno razpadla. Tako je bilo treba zamenjati vse ostrešje in strop v ladji. Delo je začel že Gorše in dokončal Kebe. Oltar je pozlatil in obnovil Maks Kozjek župnik v Hinjah za časa Lojzeta Rajka. Leta 2003 je bil obnovljen zvonik in prednja stena ter cerkev osvetljena. 2004 bo še dokončana fasada in urejena okolica. Upajmo do 24. 06. To je zelo poživilo vso vas.

Sv. maše so redno vsak ponedeljek, ki velja za starejše in otroke tudi za nedeljsko. Ker je to največja vas v župniji, je sv. maša večkrat tudi ob sredah, ali torkih. Glavno žegnanje je na god sv. Janeza evangelista 27. decembra popoldne. Po sv maši je še tradicionalno 'kolanje' – kulturen program, ki ga organizira kulturno društvo iz Predgrada. Za obnovo v prejšnjih letih so veliko prispevali izseljenci. Za zunanjost pa agrarna skupnost in občina Kočevje za okolico. Ključ je pri sosednji hiši št.3.

Triladijska cerkev je iz 17. stoletja tudi dokaj velika za to sosesko. Postavila naj bi jo grofica po neki zaobljubi. Zato je tudi zunaj rdeče barve, kar spominja na neki žalosten dogodek iz turških vojn. Glavni oltar je baročen velik kip Marije sedeče na prestolu je pozlačen. Nad njo je bila ovalna slika, ki se je nekje izgubila. Sedaj smo jo nadomestili z novo 'Marijino Kronanje', delo in dar umetnika Maksima Sedeja ml. Ravno ta slika dokazuje umetnikovo veliko vrednost, saj se na prvi pogled skoraj ne opazi, da gre za novo in moderno sliko. Tako so namreč barve usklajene s starimi kulisami oltarja. Naknadno sta dodelana dva okvirja z kipom sv. Notburge na desni in sv. Agate na levi. Stranska oltarja sta povsem razpadla. Nekaj ostankov je na šoli. Na levem oltarju sta prosto stoječa kipa verjetno Miklavža in sv. Jerneja. V župnišču pa se hrani kip device Marije z Jezusom. Leta 1939 je ob vaškem požaru pogorelo ostrešje. že med vojno si je župnik Jarc prizadeval, da bi pokril zvonik. Italijani pa so že sestavljeno ostrešje zvonika pobrali in odpeljali na Vimolj. Marijin kip je bil prepeljan v Predgrad, ostalo pa je propadalo, dokler se ni župnik Rajk sredi osemdesetih let lotil temeljite obnove. Obnova je bila zaključena, ko je avgusta leta 1989 škof Stanislav Lenič blagoslovil tri zvona. Naknadno so bile narejene smrekove enostavne klopi in zvonjenje je avtomatizirano, cerkev pa osvetljena. Sedaj čaka precej m3 hrastovine za nove prave cerkvene klopi. Zraven cerkve je še osnovna šola last vasi Zagozdac, ki je zunaj urejena, notranjost pa čaka, da pride na vrsto. Ključ je na št. 17. Iz ljubljanske smeri prva hiša na desni.

Sv. maše so na vse Marijine praznike in še po potrebi ob torkih, ali sredah. Glavni romarski shod je 15. 8. ob 10.00. Na mali šmaren 8. 9. popoldne ob 16.00 je redno srečanje bolnikov in ostarelih.

Tu je najprej stala cerkev sv. Ane – čista gotika. V baroku so ji stranski steni ladje podrli in pravokotno prizidali cerkev sv. Antona padovanskega. Ostal je le prezbiterij, ki je sedaj kapela sv. Ane, ki je menda sodi med najstarejšo ohranjeno gotiko v Beli krajini. V glavnem oltarju je bi še sv. Anton Puščavnik, sv. Blaž in sv. Valentin. Sv. Ana je upodobljena kot Samotretja – na levi roki drži Jezusa in z desno vodi mlado Marijo. Tako je sv. Ana šele na tretjem mestu. Cerkev je na Antonovo nedeljo od strele pogorela junija 1938. Obnovo smo pričeli z čiščenjem razvalin 1990, zares pa po 60. letih od požara in kmalu našli prej omenjeni zaklad srebrne kovance. Leta 1999 smo jo pokrili, 2000 smo v januarju blagoslovili dva nova zvona 92 kg in 70 kg. V ladji pa smo poleti namestili strop in škof gospod Andrej Glavan je blagoslovil pomembno sliko Narodne pomiritve (triptih 500 X 160 cm) delo in dar umetnika slikarja Maksima Sedeja ml. iz Ljubljane. Leta 2001 je bila blagoslovljena še podoba bl. Antona Martina Slomška, delo in dar istega avtorja. Jeseni 2002 je bil ometan prezbiterij in strop nad njim. 2003 je bil položen tlak in ometana še ladja ter osnovno prepleskana. Sredi novembra smo nazaj postavili slike in kipa ter dodali pod Narodno pomiritev še Slovenski križev pot, ki je bil prvotno namenjen v Laze, zopet delo in dar istega avtorja. Obnova se bliža h koncu. 2004 bodo narejene klopi in upajmo poslikan krilni oltar sv. Ane. Za izdelavo glavnega oltarja pa se župnik mizar že dolgo pripravlja.

Pri delu je pomagala družba Unior, občina Črnomelj, mnogo domačinov z lesom, umetnik Maksim Sedej ml. z monomentalnimi slikami in župnik z delom ter večino financ. Omet v ladji in prezbiteriju ter polaganje tlakov je za res simbolično ceno opravilo gradbeništvo Andreja Banovec in Biserke Majerle iz Dola.

Svete maše so za vse godove Antonov in sv. Ane ter večkrat med tednom. Glavno žegnanje je na nedeljo pred sv. Antonom Padovanskem. Ključ od cerkve je v Kovači vasi št. 4 in v župnišču. Od cerkve je zelo lep razgled po vsej Poljanski dolini. Na žegnanje sv. Antona Puščavnika se počasi uveljavlja licitacija krač in ostalih kmečkih dobrin. Za obisk je najbolje avto pustiti spodaj v vasi in se podati peš, kot se k vsaki cerkvi spodobi.