Dragi naš gospod Vinko!

Kot dolgoletni župnik v Starem trgu ob Kolpi in Preloki se od tebe poslavljam v imenu dekanijskih duhovnikov.

Na treh področjih sva si bila skoraj enaka. Prvič, oba sva bila duhovnika in župnika. Drugič, svojo zadnjo službo v naši dekaniji sva nastopila na isti dan, 15. avgusta davnega leta 1990. In tretjič, imava skoraj enake brke, tudi sedaj po tvoji smrti.

Tudi najini službi sta bili zelo podobni. Vsak je skrbel za dve župniji na razgibanem in precej velikem območju, z malo mladimi in toliko več starejšimi ljudmi.

Kar zadeva prosti čas, sem ga jaz večinoma preživljal v Jožefovi delavnici, ti pa si bil med svojimi vedno najprej župnik, »gospod«, sicer pa ribič in gobar. Jaz sem bil kar precej zdrav, tebi pa je že dolgo nagajalo srce.

V dekaniji smo se dobro razumeli. Najlepše je bilo na kolesarjenjih, ko smo se ustavili ob tvojih sendvičih in požirku žganega. Zadnjih nekaj let je vse to počasi odpadlo, vendar smo se teh trenutkov vedno radi spominjali in vsaj takrat mislili nate, ki si moral zaradi bolezni ostajati doma.

Zadnjič smo se zbrali ob oltarju na Čatežu in se poslovili. Za mizo pri dobrih sestrah smo te prosili za besedo o duhovnih poklicih. Nekako takole si dejal, da moramo biti veseli in vedri duhovniki, pa se bo še kdo lažje odločil iti za Gospodom.

Včeraj smo poslušali evangelij o vinogradu in viničarjih. Danes, na god svete Favstine Kowalske, sem slišal dve njeni misli. Gospod ji je dejal, da niso pomembni številni posti in dolge molitve, ampak to, da mu človek izroči svoje srce. Opoldne pa sem slišal še, da ji je v kriznih trenutkih vedno najbolj pomagal pristen humor. Da, tvoji stari, otroško naivni vici so nas vedno nasmejali.

Kadar je prišlo do krivičnih kritik Cerkve ali duhovništva, si postal takšen, kot si na tej podobici: odločen in neomajen na strani vseh nas, poštenih vernikov.

Kaj naj še dodam?

Bolezen te je ustavila kot aktivnega duhovnika in te poslala v izjemno predano oskrbo požrtvovalnim sestram, da si se tam lahko spočil ter temeljito pripravil na srečanje s svojim Bogom.

Sinoči, na rožnovensko nedeljo, si nas zbral ne v Grudnih, temveč tukaj pri svetem Miklavžu, velikem dobrotniku naših otrok. Danes te pošiljamo v njegovo družbo.

Počivaj v miru in skupaj z dekanom Tonetom prosi za nas v nebesih, da se vama bomo tudi mi vsak ob svojem času pridružili s tistim otroško angelskim nasmehom po zadnjem izdihu.

Počivaj v Božjem miru. Amen.

V imenu sobratov duhovnikov!

Jože Pavlakovič
župnik polanski