ŠKOFOVA ZAHVALA OB ZAHVALNI NEDELJI
- Podrobnosti
Temeljno spoznanje, ki nam pomaga razumeti Božjo dobroto, so besede apostola Pavla: »Kaj imaš, česar bi ne prejel?« (1 Kor 4,7). Prav zahvalna nedelja nas vsako leto spomni na globoko resnico, da življenje in vse, kar ga omogoča, ni samoumevno ampak je dar. Zato se danes Bogu najprej zahvaljujemo za dar življenja, za zdravje, za ljudi, ki so nam blizu, za naše družine in domove. Hvaležni smo za letošnje pridelke, za sad zemlje in delo človeških rok, za službe, delo in možnosti, s katerimi skrbimo zase in za druge. Zahvaljujemo se za znanje, sposobnosti in moči, da moremo ustvarjati, delati in svoje darove deliti z bližnjimi. Tudi tam, kjer ni bilo vsega, kar smo pričakovali, nas hvaležnost uči prepoznavati dobro in zaupati Bogu. Hvaležni smo tudi za našo domovino in za mir, ki na žalost ni več samoumeven.
Za našo škofijo ima letošnja zahvalna nedelja poseben pomen, saj obhajamo dvajset let Škofije Novo mesto. Naša zahvala je najprej namenjena vsem, ki so že pred njeno ustanovitvijo pripravljali pot, da je nova škofija sploh lahko zaživela. Njihova molitev, pastoralno delo, zvestoba in pripadnost Cerkvi so ustvarjali rodovitna tla, na katerih je bilo mogoče pred dvajsetimi leti narediti nov korak.
S posebno hvaležnostjo mislim na prvega novomeškega škofa msgr. Andreja Glavana in na vse, ki ste v teh dvajsetih letih škofiji dajali obraz in življenje. Škofija namreč ni najprej ustanova, ampak občestvo. Živi tam, kjer se ljudje zbirajo ob evharistiji in Božji besedi, kjer se vera prenaša v družinah, kjer se človeku v stiski pomaga in kjer kdo prevzame odgovornost tudi takrat, ko njegovo delo ostane skrito. Prav po takšni zvestobi mnogih je naša škofija rasla in se utrjevala.
Hvaležen sem duhovnikom, diakonom, redovnikom in redovnicam, ki s svojim življenjem in služenjem okrog Kristusa gradite občestva, ter laikom, ki v župnijah sprejemate konkretne naloge in s svojimi darovi gradite Cerkev. Hvaležen sem krščanskim družinam, ki ostajajo prvi prostor molitve in posredovanja vere, starejšim in bolnim, ki Cerkev spremljate s svojo molitvijo in darovanjem, ter mladim, ki s svojimi vprašanji, iskanjem in pripravljenostjo za sodelovanje odpirate pogled v prihodnost.
Praznovanja 20-letnice so nam pokazala, da čutimo pripadnost isti krajevni Cerkvi. Pri romanjih, srečanjih in drugih skupnih dogodkih ni bilo najpomembnejše samo to, da smo se zbrali, ampak da smo znova prepoznali, da pripadamo drug drugemu in da smo skupaj odgovorni za poslanstvo Cerkve na našem prostoru.
Hvaležnost pa nas ne zadržuje v preteklosti. Hvaležni smo tudi za pogum za nove začetke. Časi se spreminjajo, duhovnikov je manj, župnije se vse bolj povezujejo, nastajajo nova pastoralna območja in vedno pomembnejša postaja soodgovornost vseh krščenih. Ob tem se učimo, da sprememba sama po sebi ni izguba, če ostajamo zvesti bistvenemu: evangeliju, evharistiji, občestvu in skrbi za človeka. V pastoralnem letu, ki ga živimo pod geslom »Jezusova pot v svetu«, želimo še bolj postajati Cerkev, ki je blizu človeku, ga posluša, spremlja in mu pomaga srečati Kristusa.
Ob dvajsetletnici naše škofije se zato Bogu zahvaljujmo za vse, kar je bilo posejano pred nami, za vse, kar smemo danes živeti, in za vse, kar nam zaupa za prihodnost. Kar smo prejeli, ni samo dar, ampak tudi naša odgovornost. Naj zato naša hvaležnost postaja zvestoba, sodelovanje in pripravljenost služiti.
Bog povrni vsakemu izmed vas za vse dobro, ki ga naredite v svojih družinah, župnijah in naši škofiji. Naj Gospod še naprej blagoslavlja naše delo, naše domove in vso našo krajevno Cerkev.
msgr. dr. Andrej Saje
novomeški škof
Prav je, da smo tudi mi hvaležni našemu škofu in zanj veliko molimo, da bi nas še naprej vodil po poti odrešenja.
Oznanila št. 24, leto LII
- Podrobnosti
8. 11. – 32. nedelja med letom – zahvalna
»Takrat bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti. Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet preu-darnih. Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja. Preu¬dar-ne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje. Ker se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale. Opolnoči pa je nastalo vpitje: ›Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!‹ Tedaj so vse device vstale in pripravile svoje svetilke. Nespametne so rekle preudarnim: ›Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo!‹ Toda preudarne so odvrnile: ›Verjetno ga ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!‹ Medtem ko so šle kupovat, pa je prišel ženin, in tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla. Pozneje so prišle še druge device in govorile: ›Gospod, gospod, odpri nam!‹ On pa je odgovoril: ›Resnično, povem vam: Ne poznam vas!‹ Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!«