Oznanila št. 17, leto LII

2. 8 . – 18. nedelja med letom: Iz 55, 1 – 3 / Ps 145 / Rim 8, 35. 37 – 39 / Mt 14, 13 – 21
9. 8. – 19. nedelja med letom: 1 Kr 19, 9a. 11 – 13 / Ps 85 / Rim 9, 1 – 5 / Mt 14, 22 – 33
15. 8. – MARIJINO VNEBOVZETJE: Raz 11, 19 a. 12, 1 – 6a. 10 b / Ps 45 / Lk 1, 39 – 56
16. 8. – 20. nedelja med letom: IZ 56, 1. 6 – 7 / Ps 67 / Rim 11, 13 – 15. 29 – 32 / Mt 15, 21 – 28

2. 8. - 18. nedelja med letom

Ko je Jezus to slišal, se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase. Množice pa so to izvedele in šle iz mest peš za njim. Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike. Ko se je zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna; odpústi množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano.« Jezus pa jim je rekel: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Rekli so mu: »Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi.« Dejal jim je: »Prinesite mi jih sem!« In velel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar. Teh pa, ki so jedli, je bilo okrog pet tisoč mož, brez žená in otrok.

Kar nekaj časa smo poslušali Jezusa kako je razlagal principe Božjega kralje-stva v prilikah. Sedaj pa nastopajo njegovi čudeži. To so dejanja, ki presegajo naravni potek dogodkov. Najprej jih je pošteno nahranil. Pet hlebov in dve ribici za pet tisoč mož ter še vsaj toliko žene in otrok. Na zadnje je ostalo na koše obojega.

S tem je bil deležen čudeža vsak udeleženec, da ni bilo nobenega dvoma, kaj se je zgodilo po preprostem blagoslovu. Namen je bil, da bi ga sprejeli resno in stopili na pot spreobrnjenja ter rešitve. Žal je kmalu ugotovil, da ga ne iščejo zaradi očitnega čudeža, ampak poceni obilne hrane. Zato jim je moral pojasniti, naj delajo za jed, ki ne mine, ki je njegovo telo in kri. To je takrat povzročilo velik osip množice, ki ga je običajno spremljala.

Le kaj bi rekel sedaj?!

9. 8. – 19. nedelja med letom

In takoj je primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpustil množice. In ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. Čoln pa se je medtem oddaljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovoril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvomil?« In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično si Božji Sin.«

Po obilnem obedu bolje rečeno obilni večerji je učence poslal na drugo stran jezera, sam se je poslavljal od množice. Med apostoli so bili štirje izkušeni ribiči, ki so bili zanesljivi mornarji, vendar čoln ni in ni hotel v pravo smer. Takrat se pojavi nekaj nenavadnega, nekaj gre po vodi, da zavpijejo od strahu. On jih potolaži z besedno zvezo, ki jo je uporabi Stvarnik iz gorečega grma: »Jaz sem«. S tem namigne, da ni prikazen, ampak nekaj veliko večjega torej Bog. Peter vihrav, kot je bil predlaga, naj ga pokliče k sebi. Na povabilo »Pridi!« je šel kar po vodi. Ampak za tak podvig je potrebna trdna vera in zaupanje, ki jo je Jezus hitro preizkusil. Peter se prestraši vetra in že leze v vodo, da mora klicati na pomoč. Jezus mu zabrusi zakaj je podvomil.

Tako je z našo vero. Kljub tolikim čudežem in zagotovilom, se bojimo tvegati in iti na vse, ali nič. Žal. Naša edina sreča je, da je Bog vsemogočen in 'nad povprečno' potrpežljiv. Tole nad povprečno je seveda neprimerna trditev, ker božja potrpežljivost ter presega vse meje.

Kaj naj še dodam drugega kot to, da se potrudimo za čim bolj trdno vero in zaupanje. Ta pravo življenje po veri je večkrat bolj zahtevno kot hoja po globoki vodi. Kljub temu moramo vsak dan na pot, ko opazimo, da ne zmoremo, le pokličimo Gospoda, naj nam pomaga in reši iz zagate. Pa srečno.

Ali je zamujanje maše res tako mala malenkost? (Zavedno ponavljam)

Kapucin br. Luka Modic je na radijskem misijonu spomladi omeni, da tisti, ki zamudi sv. mašo toliko, da se ne udeleži skupnega kesanja, ne sme k sv. obhajilu. To mi je osebno potrdil 25. 6. 2026 na Brezjah in še enkrat dejal, da ta zamudnik res ne sme prejeti obhajila.

Za kaj gre? Pričetek sv. maše je sestavljen iz pozdrava, ki se običajno prelije v povabilo h kesanju nad malimi grehi. Skupno kesanje zaključi duhovnik s skupno odvezo. S tem se duše očistijo malih grehov. To potem omogoča vredno prejeti sv. obhajilo. Bodimo precizni. Gre za dve posebni zadevi. Eno je osebno kesanje, ki ga molimo skupaj. Drugo pa je mašnikova odveza, ki se nanaša na navzoče.

Za velike in zlasti smrtne grehe je potrebna osebna spoved.

Že dolga leta lepo prosim, da bi prišli vsaj kakšno minuto prej k skupni molitvi. Tu bi se lepo umirili in dobili še blagoslov z najsvetejšim. Potem pa skesano in pomirjeno sledili sv. maši in vredno prejeli nujni sestavni del sv. maše to je sveto obhajilo. Osebna spoved je redna, če jo opravimo vsaj v velikonočnem času. Koristna pa je vsaj 2 do 3 na leto. Žal smo se nekako navadili, da kar prejemamo sv. obhajilo ne glede, kdaj pridemo k sv. maši, ali kdaj smo bili na zadnje pri spovedi. Žal?!

Premestitve duhovnikov pričenjajo veljati

S prvim avgustom pričenjajo novomašniki in večina premeščenih duhovnikov svoje delo na novi lokaciji, ali v novi službi.

Ker se je o tem letos veliko poročalo v medijih in tudi govorilo, se mi zdi prav, da tudi sam kaj dodam. Za kaplana je dobro, da se poskusi na več župnijah vsaj dve do tri. Za župnika pa velja naj bo na določeni župniji primeren čas od 10 do 15 let. V določenih okoliščinah tudi dalj časa. Tega se na škofiji držijo in upoštevajo, kolikor se le da. So pa tudi izjeme, ko se nekdo 'obdrži' tudi dalj časa. Glede sebe povem na ravnost, da sem zaradi komune Tav zamudil prvi termin. Po letu 2005 do 2020. Sedaj so se razmere tako zaostrile, da ne bi imeli nikogar, ki bi ga lahko poslali k nam. Moja leta so tako visoka, da lahko največ naredim na stari lokaciji in še vskočim, kjer morem, največkrat v Črnomelj. Tudi dobro opremljena delavnica opravičuje svoje delovanje. Razne skupine, ki nas skozi leto obiščejo se lažje in lepše počutijo, če je nekdo fizično navzoč. Sedaj je mnenje in goreča želja škofije, da še dolgo zmogel biti tu in čim več koristnega postoriti. Bog jih usliši in se nas usmili.

Iz povedanega sledi, da se iskreno opravičujem tistim, ki si verjetno že dolgo želite spremembe. Hkrati sem hvaležen vsem, ki me potrpežljivo prenašate in mi zaupate ter pomagate, da zadeve kolikor toliko dobro funkcionirajo. Nekateri menijo, da se premalo sproti zahvaljujem. To je povsem drugače, kot je delal moj predhodnik g. Lojze Rajk. Jaz enostavno tako pocukrano in neredko napihnjeno ne znam nastopati. Znam pa kaj konkretnega narediti, za kar ne pričakujem ne pohvale ne plačila.

Vsako leto bolj čutim, da mi kakšna zadeva uide iz rok. Kakšna stvar me prehiti, ker se težje vživim v daljši kontekst. Pač vsi se staramo in moramo potrpeti tudi z temi rečmi. To nas sili, da si med seboj pomagamo, se opominjam in spominjamo, če kaj pozabimo. Zato iskrena hvala za zaupanje in upoštevanje okoliščin, ki smo jim priča tudi s strani škofije, ki res ne more popolniti vseh župnij. Naša še ostaja zasedena, a bo verjetno tudi pri nas kmalu potrebno kaj prilagoditi, da bi lahko še kaj odtehtal v dekaniji.

Vse omenjeno in razmere nas silijo moliti drug za drugega ter nove poklice.

Spored bogoslužja in mašni nameni

Dnevi duhovnosti na Butoraju 4. 8. do 12. 8. od 9.00 do 19.00
Tako blizu potekajo zelo koristni počitniški dnevi. Škoda, ker tega ne znamo po naše verjetno ne utegnemo izkoristiti. Če ne veš, za kaj gre, ni treba zamahniti z roko, da to ni za tebe. Le kje to piše?! Seveda piše v naši notranjosti, ker imamo občutek, da smo že itak naredili več kot dovolj za svojo rast v veri. Jaz pa pravim, da bi se dalo še kaj 'doštukati'. Zato pridi in poglej, prisluhni in doživi. Ker se rado zgodi, da rabijo zvečer mašnika, bodo še sv. maše ob 20.00, da lahko uskočim, kadar me potrebujejo.

Od 13. 7. do 20. 7. je potekal pri nas tabor slepih in slabovidnih. To je bil poseben teden za vse udeležence in nas, ki smo lahko od blizu spremljali dogajanje. Obe hiši sta bili povsem zasedeni. Vse je bilo natančno organi­zirano, da so udeleženci eni povsem slepi, drugi slabovidni in videči spremljevalci lahko sledili pestrim dogajanjem.
Za mene je bil še posebej simbolni obisk ministrice za kulturo dr. Ignacije Fidl Jarc, ki je imela predavanje o Ivanu Cankarju, kako se je boril za Slovenstvo. Spomnil sem se kaj smo v naši župniji pridobili na likovnem področju s slikami g. Maksima Sedeja in rezbarijami g. Toneta Šegina. Gre za velik opus pa je obisk ministrica za kulturo kot pika na i vsemu nastalemu.

8. 8. ob 16.00 Letno žeganje na Pargi pri Mariji Snežni. Pot do naše najvišje ležeče kapelice je naporna, ampak se splača potruditi kljub vročini.

V avgustu skrbijo za lepo urejeno farno središče Zagozdac in obe Podgori.